2.1 Kakšna sevanja najdemo v solarijih

Solarij je naprava, ki vsebuje vir UV sevanja (sijalke) in je namenjena umetnemu sončenju v kozmetične namene. Opazna porjavelost se lahko doseže po 6 obiskih (v dveh tednih) in z nadaljnjimi obiski stalno narašča. Glede na moč UVA in UVB sevanja so solariji razdeljeni v štiri razrede. V kozmetične namene se uporabljajo le solariji III. razreda, pri katerih je vrednost gostote pretoka moči za vsako območje UVA in UVB sevanja posebej manjša od 0,15 W/m2. Obe vrsti sevanja lahko poškodujeta DNA v celicah kože. Da bi pospešili proces pridobivanja porjavelosti, so v zadnjih letih izdelali žarnice, ki proizvajajo višjo raven UVB.

2.2 Kako je zgrajen solariji

Akrilne plošče, ki se nahajajo med uporabnikom in sijalkami, nudijo oporo uporabniku solarija in morajo biti izdelane iz materiala, ki prepušča UV sevanje. Pomembne so tudi s stališča varnosti uporabnika solarija, saj mu preprečujejo dotik sijalk oz. drugih delov, ki so pod električno napetostjo. Akrilnim ploščam prepustnost za UV sevanje pada s časom, zato jih je potrebno menjati takrat, ko ta pade pod 80 %. Za čiščenje je potrebno uporabljati primerna čistila, saj sicer pospešimo staranje akrilnih plošč.

 

Slika: Oblike akrilnih plošč solarija

 

Pomembni sta tudi temperatura v solariju in zaprašenost sijalk. Prezračevalni sistem sijalkam zagotavlja ustrezno temperaturo in z dodatnimi zunanjimi ventilatorji stalen pretok ter konstantno temperaturo zraka v solariju.

V solarijih so nameščene visokotlačne in nizkotlačne sijalke. Prve se običajno uporabljajo za obrazni del, druge pa za ostali del telesa.
 
Visokotlačne sijalke potrebujejo za pravilno delovanje vžigalno elektroniko in dušilko, ki skrbi za omejitev moči med delovanjem. So zelo močan vir UV sevanja in potrebujejo dodatne zaščitne filtre, sicer so lahko dovoljene mejne vrednosti UV sevanja presežene že v nekaj sekundah in lahko pride do poškodb oči in kože že v kratkem času.

 

Slika: Shema delovanja nizkotlačnih sijalk v primeru uporabe dušilke (levo) ter elektronske dušilke (desno)


Pri nizkotlačnih ali tako imenovanih fluorescenčnih sijalkah je zelo pomembna moč dušilke, saj mora biti enaka moči sijalke. Ob neprimerni zamenjavi in razliki moči med sijalko in dušilko, lahko namreč pride do pregrevanja ali manjšega sevanja in zato do skrajšanja njene življenjske dobe. Za pravilno delovanje te sijalke potrebujejo starter in dušilko ali elektronsko dušilko. Pri takem sistemu ima vsaka sijalka svojo dušilko in svoj starter. Desno pa je predstavljena shema elektronske dušilke. Slabost slednjega sistema je visoka cena, ki je nekajkrat višja od sistema prikazanega na sliki levo. Princip delovanja sijalke in dušilke je naslednji: ko sijalko vključimo, je starter sklenjen. Tok prične teči skozi dušilko in elektrode sijalke, kar ogreva sijalko. Nato starter prekine tokokrog, zato tok hitro pade in v dušilki se inducira visoka napetost, zaradi katere se plini v sijalki ionizirajo in vzbujajo atome, ki pričnejo sevati fotone. Tok sedaj teče skozi sijalko, dušilka pa ga omejuje. Sijalke, tako tiste za uporabo v solarijih kot tudi običajne varčne sijalke za razsvetljavo, sevajo večinoma v UVC, spektru vendar ga nato plast fosforja ustrezno pretvori (pri varčnih sijalkah, ki jih uporabljamo za domačo razsvetljavo, v vidni spekter, pri sijalkah za porjavitev pa v UVA in UVB spekter).

Sijalkam izhodna moč s časom pada. Življenjska doba sijalke se glede na model in moč razlikuje in je v večini primerov od 500 do 1000 delovnih ur. Proizvajalec poda število ur, v katerih moč sijalke pade na 70 % in po katerih je sijalko smotrno zamenjati.

 

Slika: Življenjska doba tipične nizkotlačne sijalke za umetno porjavitev z 900-urno delovno dobo

myhentai.org