shemaleup.net
xfetish.club
site-rips.club
sexvr.us

4.1. Kateri so glavni viri VF EMS ?

SISTEM MOBILNE TELEFONIJE

Mobilni telefoni so postali neločljivi del sodobnih komunikacij. V nekaterih delih sveta so najbolj zanesljivi ali sploh edini dosegljivi telefoni. Spet drugod so zelo priljubljeni, ker ljudem omogočajo nenehno komunikacijo, ne da bi bilo njihovo gibanje pri tem omejeno. V številnih državah mobilne telefone uporablja že več kot polovica prebivalcev, trg pa se še vedno povečuje. V industriji menijo, da bo leta 2012 že vsak tretji Zemljan uporabljal mobilni telefon. Zato je potrebno tudi povečanje števila baznih postaj. V Sloveniji jih deluje že več kot 1000.

Glavni gradniki sistema mobilne telefonije so: centrala, bazne in mobilne postaje ter mobilni telefoni. Ti vzpostavljajo zvezo z drugimi mobilnimi telefoni ali telefoni fiksne mreže prek baznih postaj. Vsaka bazna postaja ima radijske kanale določene zmogljivosti. Nepogrešljivi deil bazne postaje so antene, prek katerih bazne postaje komunicirajo z mobilnimi. Vsaka bazna postaja z radijskim signalom pokriva določeno geografsko območje (celico).  Zato mora biti v mrežo sistema mobilne telefonije vključenih veliko baznih postaj. Bazne postaje so prek radijskih ali kabelskih zvez priključene na centralo mobilnega sistema. Centrala skrbi za pravilno usmerjanje zvez.

Mobilni telefoni in bazne postaje so vir elektromagnetnega sevanja, saj prek svojih anten oddajajo in sprejemajo elektromagnetna sevanja v območju mikrovalov, to je pri frekvencah med 400 in 2200 MHz. To je tudi njihova osnovna naloga.

Ko uporabnik vključi svoj mobilni telefon, ta začne oddajati signale in tako vzpostavi radijsko zvezo z najbližjo bazno postajo. Ko je zveza vzpostavljena, se mobilni telefon postavi v mirujoči način delovanja. Informacije oddaja le takrat, ko je potrebno, ali v rednih presledkih. Če uporabnik želi klicati, se vzpostavi dvosmerna radijska komunikacija med anteno telefona in anteno bazne postaje. Telefonski klic se usmeri na nezasedeni radijski kanal s posebno frekvenco. Govor ali druga oblika sporočila se odda z moduliranjem oddanega radijskega vala (nosilni val) po posebni metodi. V Sloveniji uporabljamo več sistemov mobilne telefonije: digitalni sistem GSM 900 in 1800 ter tretja generacija mobilne telefonije UMTS.

Kakovost signala je odvisna od tega, ali imajo radijski signali zadostno moč za prenos uporabnikovega klica, pa tudi od tega, ali so na isti ali sosednjih frekvencah tudi drugi močni radijski signali. Mobilni telefoni in bazne radijske postaje morajo torej uporabljati pravilno izhodno moč.

Mobilni telefoni in bazne postaje predstavljajo zelo različne sevalne obremenitve. EMS, ki jim je izpostavljen uporabnik mobilnega telefona, so navadno precej višja od tistih, ki jim je izpostavljen nekdo, ki živi blizu bazne postaje. Vendar pa ne glede na občasne signale, ki so potrebni za vzdrževanje stika z bližnjo bazno postajo, mobilni telefon seva le tedaj, ko ga uporabnik uporablja. Bazne postaje pa nenehno oddajajo EMS. Jakost sevanja mobilnega telefona ali bazne postaje se z oddaljenostjo zelo hitro zmanjšuje. Če oddaljenost od vira sevanja podvojimo, se jakost zmanjša za štirikrat. To je tudi najcenejši in najučinkovitejši način za zmanjševanje izpostavljenosti sevanjem. Lastnost EMS, da se njihova jakost z razdaljo od vira hitro zmanjšuje, je koristna za omrežje mobilne telefonije. Na določeni razdalji od celice se ista frekvenca uporablja v novi celici, ne da bi motila radijski promet v prvi. Taka ponovna uporaba je potrebna tudi zato, ker imajo mobilna omrežja na voljo le omejen frekvenčni spekt

Televizorji in računalniški prikazovalniki

Računalniški prikazovalniki in televizorji s katodno cevjo se vir neionizirnih sevanj v različnih frekvenčnih območjih – od vidne in ultravijolične svetlobe do statičnega električna polja ter izmeničnih električnih in magnetnih polj različnih frekvenc. Statično polje zmanjšuje prevoden ekran,tako da so podobna običajnemu ozadju v domačem okolju ali na delovnem mestu. Na mestu, kjer sedi uporabnik (30 cm do 50 cm oddaljen od ekrana), so izmenična magnetna polja omrežne frekvence praviloma nižja od 0,7 μT. Jakosti izmeničnega električnega polja na mestu, kjer sedi uporabnik, znašajo manj kot 10 V/m. Vendar pa ekrani, ki delujejo na tekoče kristale (LCD) in se danes pretežno uporabljajo, ne oddajajo skoraj nobenih tovrstnih sevanj.

Mikrovalovne pečice

Mikrovalovi frekvence 2450 MHz v pečici povzročijo, da začno molekule nihati in vibrirati, to pa povzroča segrevanje snovi. Dlje časa učinkujemo, večji termični učinek dosežemo. Ko snovi ne dovajamo več energije, se začne ohlajati. Nivo mikrovalovnega sevanja se z oddaljenostjo od naprave zelo hitro zmanjšuje. Številne države so uvedle standarde, ki določajo maksimalno sevanje pri novih pečicah, ki še lahko »uide« v okolico. Učinkovito zaslanjanje preprečuje uhajanje sevanja ter zmanjšuje sevanje v okolici naprav na skoraj nezaznavno raven. Številne meritve sevalnih obremenitev v okolici mikrovalovnih pečic kažejo, da sevalne obremenitve na oddaljenosti 5 cm ne presegajo 10 W/m2. Več kot polovica rezultatov meritev pa kaže, da so sevalne obremenitve na 5 cm manjše od 1 W/m2.

V javnosti je bil res govor o spremembi strukture snovi zaradi hitrega segrevanja z mikrovalov, vendar pa prevladuje mnenje, da je kuhanje hrane z mikrovalovi enako kuhanju na ognju. Poznana težava s pripravo hrane v mikrovalovni pečici je povezana z nehomogenim segrevanjem ter s tem povezanim neustreznim pregretjem določenih delov hrane. Pri tem se določene bakterije v hrani ne uničijo, to pa lahko povzroči prebavne težave Zato moramo hrano ustrezno segreti in jo pustiti dovolj dolgo v pečic, da se toplota čim bolj enakomerno razporedi. Svetujemo tudi upoštevanje navodil za pripravo hrane z mikrovalovi.

Radar

Radarji se uporabljajo pri navigaciji, vremenskih napovedih, za vojaške namene, merjenje hitrosti prometa ter še za marsikaj. Oddajajo pulzirajoče mikrovalovne signale. Največja moč pulza je lahko visoka, čeprav je povprečna moč nizka. Številni radarji uporabljano antene, ki se vrtijo ali premikajo navzgor in navzdol. S tem se zmanjšuje povprečna gostota pretoka moči (merimo v vatih na kvadratni meter W/m2), ki ji je človek lahko izpostavljen v okolici radarjev. Celo vojaški radarji visokih moči, ki se ne vrtijo, na območjih, ki so dostopna javnosti, omejujejo izpostavljenost na nivoje, ki so nižji od priporočenih mejnih vrednosti.

 

Tabela: Izmerjene temenske vrednosti gostote pretoka moči v okolici radarjev

 

frekvenca

Moč v pulzu

Oddaljenost

Temenska vrednost gostote pretoka moči

vojaški radar

 3 GHz

3 MW

250 m

60 W/m2

radar civilnega letalstva

2,88 GHz

70 kW

75 m

0,9 W/m2

radar za nadzor prometa

9-35  GHz

0,5-100 mW

3 m

0,25 W/m2

meteorološki radar

5,6 GHz

300 kW

40 m

55 W/m2

 

TV- in radijski oddajniki

Ste med prižiganjem svojega radijskega sprejemnika kdaj pomislili na to, kaj pomenita znani oznaki AM in FM ? Radijski signali so opisani kot amplitudno modulirani (AM) ali frekvenčno modulirani (FM), to pa je odvisno od načina prenosa informacije. AM-signale uporabljamo pri prenosu na dolge razdalje, FM-valovi pa pokrivajo lokalna območja; zagotavljajo kakovostnejši zvok v stereotehniki.

AM-signali se prenašajo prek velikih antenskih sistemov, ki so lahko visoki nekaj deset metrov in so na mestih, ki javnosti niso dostopna (ograjeno območje). Izpostavljenosti v neposredni bližini anten in napajalnih kablov so lahko precejšnje, vendar je to bolj kot za prebivalstvo lahko nevarno za vzdrževalce anten.

TV- in FM-radijske antene so precej manjše od AM-anten in so nameščene na vrhovih visokih stolpov. Stolpi služijo kot podporni sistem anten. Ker so izpostavljenosti ob vznožju teh stolpov nižje od priporočenih mejnih vrednosti, dostop do njih za javnost ni zaprt. Majhne TV- ali radijske antene so včasih pritrjene na vrhu stavb; v tem primeru je morda potrebno zavarovati dostop na streho.

 

Tabela: Izmerjene vrednosti poljskih jakosti v okolici radiodifuznih oddajnikov

 

Frekvenca

Oddajna moč

Oddaljenost

Električna poljska jakost

srednjevalovni (AM) oddajnik

 918 kHz

300 kW

100 m

8 V/m

FM-radijski oddajnik

96,3 MHz

100 kW

100 m

< 1 V/m

TV-oddajnik

631,25  MHz

400 kW

100 m

5 V/m

amaterska CB-postaja

27 MHz

4 W

2  m

3 V/m

mikrovalovne zveze

5-40 GHz

8 W

20 m

5 V/m

 

Drugi viri VF EMS

DECT (Digital Enhanced Cordless Telecommunications) je standard za brezvrvične telefone, ki jih uporabljamo doma ali na delovnem mestu za klicanje v fiksnem telefonskem omrežju... več

Bluetooth ali modri zob je brezžična tehnologija za povezovanje različnih digitalnih elektronskih naprav na razdaljah do nekaj metrov ... več

Brezžično lokalno omrežje (angl. Wireless Local Area Network - WLAN) je povezava računalnika (in drugih naprav z WLAN vmesnikom, kot na primer dlaničnikov in nekaterih mobilnih telefonov) v lokalno omrežje (Local Area Network) brez uporabe kablov.. več

Elektronske varuške so sestavljene iz dveh naprav: ena je nameščena pri otroku, druga pa je prenosna. Prva deluje kot oddajnik EMS, prenosna enote pa običajno le kot sprejemnik.. več

Zaradi lažje uporabe in večjega udobja vse več računalniških naprav deluje na podlagi brezžičnega prenosa podatkov. Uporabljamo brezžično miško, tipkovnico, slušalke in podobno. V večini primerov gre za sorazmerno šibke vire EMS, vendar jih uporabljamo v neposredni bližini telesa... več

WiMAX (Worldwide Interoperability for Microwave Access) je tehnologija, namenjena brezžičnemu širokopasovnemu dostopu do interneta... več

TETRA (Terrestrial Trunked Radio) je standard, namenjen sodobni digitalni profesionalni komunikaciji. Namenjen je predvsem enotam zaščite in reševanja ter za potrebe vojske in policije... več

DVB-T (Digital Video Broadcasting – Terrestrial) je prizemna digitalna video radiodifuzija. DVB-T sistem poleg dodatnih storitev in boljšega izkoristka frekvenčnega prostora omogoča predvsem kvalitetnejšo in uporabniku prijaznejšo sliko in zvok, saj pri prenosu ne prihaja do napak, obenem pa zagotavlja tudi prenos slike širokozaslonskega formata ter visoke ločljivosti (HD)... več

Na vrh

4.2 Kolikšna je izpostavljenost zaradi mobilnih telefonov ali brezžičnih naprav?

Primer računalniške simulacije SAR v celotnem telesu in glavi človeka. Pri frekvencah mobilnih telefonov prodrejo visokofrekvenčna EMS le nekaj centimetrov v izpostavljena tkiva. Tako vidimo, da je najbolj obremenjena površina glave in da se sevalna obremenitev (SAR) proti notranjosti glave zmanjšuje. Če dozimetrični izračuni, ki morajo biti tudi eksperimentalno potrjeni, ugotovijo, da je SAR, porazdeljena prek 10 g tkiva kjerkoli v glavi in vratu, pod 2 W/kg, je mobilni telefon uspešno prestal test in ga je dovoljeno prodajati na trgu.

Mobilni telefoni so radijski oddajniki zelo majhnih moči, ki oddajajo in sprejemajo elektromagnetna sevanja v območju mikrovalov. Med uporabo se navadno neposredno dotikajo ušesa ali glave.

Največje oddajne moči mobilnih telefonov znašajo dva vata za GSM 900, en vat za GSM 1800 ter 0,5 W za UMTS, povprečne oddajne moči pa ne presegajo 0,25 W.

Izhodno moč telefona navadno določa bazna postaja glede na oddaljenost. Dejanska ali povprečna oddajna moč telefona je navadno precej nižja od največje izhodne moči telefonskega aparata. Tehnični omejitvi za večje moči sta tudi napajalna baterija in majhnost telefonov (Gajšek 1995).

Oceno sevalnih obremenitev zaradi uporabe mobilnih telefonov je treba oblikovati na podlagi zelo zahtevnih izračunov prostorske porazdelitve absorbirane energije znotraj glave, ki morajo biti dopolnjeni z meritvami absorpcije v ustreznem anatomsko oblikovanem modelu (fantomu).

Ko je mobilni telefon v neposredni uporabnikovi bližini (govorimo o bližnjem polju, saj je oddaljenost med njima le nekaj centimetrov), nastane zelo nehomogena absorpcija EMS v glavi. Za ocenjevanje njenih bioloških učinkov ter s tem omejevanje izpostavljenosti se v Evropi uporablja lokalna omejena stopnja specifične absorpcije ali SAR 2 W/kg, porazdeljena  prek tkiva mase 10 g v 6-minutnem intervalu. SAR je kratica za stopnjo specifične absorpcije, ki predstavlja merilo za količino absorbiranih visokofrekvenčnih elektromagnetnih sevanj v telesu zaradi izpostavljenosti viru elektromagnetnega sevanja (mobilni telefon). Enota je vat na kilogram (W/kg).

Ta mejna vrednost že upošteva dodatni varnostni faktor, ki je uveden zaradi preventivnega varovanja zdravja.

V specializiranih laboratorijih opravljajo dozimetrične meritve za preverjanje skladnosti različnih modelov mobilnih telefonov z mednarodno določenimi mejnimi vrednostmi.

Ker vse mobilne telefone preskušajo v laboratorijih pri največji oddajni moči, so dejanske vrednosti SAR navadno precej pod temi nivoji, saj so aparati projektirani tako, da največjo moč potrebujejo le za vzpostavitev zveze z bazno postajo. Čim bližje smo torej bazni postaji, tem manj moči je potrebne za vzpostavitev zveze. S tem so nižje tudi vrednosti SAR. Tovrstne meritve so zelo pomembne za preskušanje sevalnih obremenitev telefonov (podelitev znaka o SAR) ter določitev njihove končne in najprimernejše konstrukcije, ki bo pomenila minimalne sevalne obremenitve za uporabnika.

Poleg laboratorijskih meritev za ocenjevanje SAR uporabljajo tudi kompleksne numerične metode,  ki ob upoštevanju dielektričnih lastnosti človekovega telesa s precejšnjo zanesljivostjo napovedo absorpcijo EMS v tkivu. Taki modeli lahko na 1 mm3 natančno izračuna SAR v kateremkoli od 45 različnih tkiv človeškega telesa. Ujemanje izračunanih vrednosti z laboratorijskimi meritvami na konkretnih bioloških snoveh je znotraj same merilne napake.

 

Ker je mobilni telefon med telefoniranjem v bližini glave, njegova elektromagnetna sevanja lahko povzročijo močno lokalno absorpcijo elektromagnetne energije. Posledica je zelo nehomogena lokalna porazdelitev stopnje specifične absorpcije (SAR) v glavi. SAR je odvisna od oddajne moči telefona, oddajne frekvence, izvedbe antene in njene lege glede na glavo in modul delovanja. Meritve in izračuni SAR v modelu človekove glave kažejo, da mejna vrednost 2 W/kg pri normalni uporabi mobilnega telefona navadno ni presežena.

Raziskave so za nekatere tipe telefonov pri največji oddajni moči (1 W) pokazale, da je mejna vrednost za SAR v glavi lahko presežena (2,1  W/kg). Največja SAR je na površini glave (koža, mišice), proti notranjosti glave pa se zmanjšuje. V praksi take oddajne moči niso vsakdanje. Če upoštevamo še povprečno SAR v časovnem intervalu 6 minut, je lokalno porazdeljena SAR v resnici  še nekoliko nižja in ne presega dovoljene mejne vrednosti. Vrednosti SAR (odvisne so od geometrije glave, položaja telefona glede na glavo in uho, oddaljenosti od bazne postaje) se med pogovorom lahko zelo spreminjajo. V večini primerov pa so nižje od dopustnih mejnih vrednosti.

4.3 Kakšne so sevalne obremenitve v bližini baznih postaj in RTV oddajnikov?

Meritve, ki so jih v okolici baznih postaj doslej izvedle pooblaščene institucije v Sloveniji kažejo, da obremenitev naravnega in življenjskega okolja z elektromagnetnimi sevanji ne presega zelo strogih mejnih vrednosti, ki jih določa uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju za območja s povečanim varstvom pred EMS. Povprečna izpostavljenost ljudi sevanjem baznih postaj v Sloveniji je več kot stokrat manjša od predpisanih mejnih vrednosti.

Inštitut za neionizirna sevanja (INIS) je kot akreditirana in pooblaščena institucija izmeril nivoje EMS na mestih, dostopnih človeku, okrog številnih baznih postaj mobilne telefonije v Sloveniji. Med vsemi lokacijami je najvišja izpostavljenost znašala 1,3 V/m (okrog 10 % strožje mejne vrednosti). V povprečju pa so bile na večini mest sevalne obremenitve nižje od 0,1 V/m (manj kot 1 % z uredbo določenih mejnih vrednosti za območja s povečanim varstvom pred EMS). Meritve je INIS izvedel tudi v številnih stanovanjih neposredno pod antenami baznih postaj; sevalne obremenitve so bile še precej nižje kot na prostem. Stropno-strešna konstrukcija namreč absorbira velike količine visokofrekvenčne energije ter tako moč signala navadno zmanjša za faktor 5 do 10 (oziroma še za več, če je streha iz železobetona ali kovine). Rezultati meritev kažejo, da je jakost polja kljub fizični bližini vira sevanja precej nižja, kot naj bi bila glede na najstrožje dopustne mejne vrednosti. 

Pri meritvah celotnih sevalnih obremenitev iz vseh visokofrekvenčnih virov EMS v okolju (bazne postaje v sistemih GSM in DCS, radijski in televizijski oddajniki, drugo ...) v stanovanjskem naselju v Ljubljani je bilo ugotovljeno, da celotna sevalna obremenitev dosega 11 % dovoljene mejne vrednosti glede na uredbo o elektromagnetnem sevanju. Največji delež k celotni sevalni obremenitvi prispevajo oddaljeni (pribl. 20 km) radijski oddajniki UKV (45 % celotne sevalne obremenitve), nekoliko manjši delež prispeva 250 m oddaljena bazna postaja GSM (38 %). Sevalne obremenitve zaradi televizijskih oddajnikov ter drugih baznih postaj v sistemu DCS pa skupno prispevajo nekaj manj kot 20 %.

Elektromagnetna sevanja sistema mobilne telefonije so precej nižja od priporočenih mejnih vrednosti  Mednarodne komisije za varstvo pred neionizirnimi sevanji (ICNIRP). Omenjena enotna ocena je posledica serije meritev, ki so jih izvedli v Avstriji, Nemčiji, Veliki Britaniji, Švici, ZDA, Kanadi in Sloveniji. V vseh državah veljajo za visokofrekvenčna EMS mednarodne priznane mejne vrednosti ICNIRP. Priporočata jih tudi Svetovna zdravstvena organizacija in EU. Mejna vrednost gostote pretoka moči za tretjo generacijo mobilne telefonije UMTS znaša 10 W/m2, za GSM-1800 MHz 9 W/m2 ter za GSM-900 4,5 W/m2.  V Švici in Sloveniji pa veljajo še precej strožje mejne vrednosti za območja, na katerih mora biti varstvo pred EMS povečano.

Na območju zvezne dežele Hessen v Nemčiji je TŰV izvedlo serijo meritev v okolici baznih postaj mobilne telefonije. Izmerjene vrednosti znašajo – tudi po aktiviranju novega omrežja UMTS – od stotinke do tisočinke z zakonom dopustnih mejnih vrednosti. Na več kot sto merilnih mestih so izvajalci meritev izmerili minimalne sevalne obremenitve. Celo najvišja izmerjena vrednost je dosegla le 1,3 % mejne vrednosti. Večina izmerjenih vrednosti je bila nižja od 0,1 % mejne vrednosti. Thomas Eikmann, direktor Inštituta za okoljsko medicino pri Univerzi Justusa Liebiga v Giessnu: »Glede na nizke izmerjene poljske jakosti, ki so precej nižje od veljavnih mejnih vrednosti, ni znanstveno utemeljenega suma o tveganju za zdravje.« Serija meritev v okviru hessenskega ministrstva za okolje, urbanizem in varovanje porabnikov je poleg tega pokazala tudi, da drugi viri, kot na primer televizijski in radijski oddajniki, pogosto precej bolj sevajo kot bazne postaje. 

Podobno sliko ponujajo tudi serije meritev, izvedene v Švici. Zadnje meritve, ki jih je izvedel Forum Mobil v Zürichu, Schaffhausnu, Luzernu in St. Gallnu, kažejo precej nižje vrednosti od mejnih, to pa velja tudi za tako imenovane »občutljive« kraje, za katere v Švici veljajo skoraj za 10-krat nižje mejne vrednosti od evropskih.

V Veliki Britaniji (Mann et al. 2000) je Nacionalni urad za varstvo pred sevanji (NRPB) objavil izsledke meritev imisij v okolici baznih postaj. Skoraj vse izmerjene vrednosti so dosegle manj kot 1 % mednarodno veljavne mejne vrednosti ICNIRP.

V Avstriji so pred kratkim javnosti predstavili raziskavo o sevalnih obremenitvah zaradi mobilne telefonije na avstrijskem Štajerskem. Več let so potekale meritve v okolici otroških vrtcev, šol, bolnišnic in domov za ostarele. Najvišja izmerjena vrednost v frekvenčnem območju GSM (900 MHz) je znašala le 0,00125 W/m2 ali 3600-krat manj od mejne vrednosti 4,5 W/m2, ki velja v Avstriji. V poročilu so avtorji zapisali: »Da so izmerjene vrednosti toliko nižje od veljavnih mejnih vrednosti, nikakor ne pomeni, da so mejne vrednosti postavljene previsoko. Le-te so namreč določene po preverljivih znanstvenih kriterijih ter upoštevajo celo 50-kratni varnostni faktor.«

V ZDA (Petersen et al. 1992) so merili sevalne obremenitve okrog baznih postaj mobilne telefonije (oddajna moč 60 W), nameščenih na stolpih, visokih od 20 do 40 metrov. Največja gostota pretoka moči na tleh je znašala 0,002 mW/cm2, svoj maksimum pa je dosegla na razdalji  20 do 80 metrov od vznožja stolpov. Znotraj območja 100 metrov od vznožja stolpov je bila povprečna sevalna obremenitev manjša, od 0,001 mW/cm2. Te največje sevalne obremenitve pa še vedno predstavljajo manj kot 1 % mejnih vrednosti glede na dovoljene mejne vrednosti  uveljavljenih mednarodnih smernic ICNIRP. Jakost polja znotraj stavbe bo za faktor 3 do 20 nižja od zunanje.

V Kanadi je Thansandote s sodelavci (1999) meril sevalne obremenitve v petih šolah, od katerih so imele tri na strehah ali v neposredni okolici bazne postaje. Izmerjene vrednosti EMS v vseh šolah so bile krepko nižje od določenih z mednarodnimi smernicami ICNIRP (1998), in to za  tisočkrat nižje od mejnih vrednosti. Znotraj območja 200 m od antene se jakost polja spreminja ter narašča. Pri tem igra veliko vlogo sevalni diagram antene (slika 3). Na oddaljenosti več kot 200 metrov od mesta antene jakost polja ne narašča s povečevanjem višine. Najvišje izmerjene vrednosti so prikazane v tabeli 11.

Tabela 11. Največje izmerjene sevalne obremenitve v okolici šol zaradi baznih postaj. Sevalne obremenitve so izražene v % glede na dovoljene mejne vrednosti priporočil ICNIRP. Izmerjene vrednosti se nanašajo zgolj na selektivno frekvenčno območje sistema mobilne telefonije.

 

šola

lokacija bazne postaje

največja sevalna obremenitev v % mejne vrednosti

1

na strehi poslovne stavbe v bližini – 50 m

0,3

2

na strehi šole

0,2

3

na stolpu v oddaljenosti 100 m

0,1

4

na stolpu v oddaljenosti > 1 km


 

Neodvisno izvedene meritve v omenjenih državah torej nazorno kažejo, da so sevalne obremenitve zaradi baznih postaj v resnici nizke; nižje od tistih zaradi mobilnega telefona ali drugih radiodifuznih oddajnikov ter primerljive s povprečno onesnaženostjo urbanega okolja z EMS.

Pri določanju oddajne moči posamezna bazne postaje je potrebno upoštevati število sektorjev, ki jih bazna postaja pokriva; število nosilcev na posamezno anteno ter njihovo oddajno moč. Celotna instalirana moč baznih postaj v Sloveniji za sistem GSM in DCS je navadno večja od  100 W, bazne postaje v sistemu NMT pa te vrednosti nikoli ne presežejo. Bazne postaje v sistemu UMTS imajo navadno 80 W oddajne moči. Z naraščanjem števila uporabnikov mobilnih telefonov je potrebnih čedalje več baznih postaj in anten, nameščenih čim bližje uporabnikom  (na fasadah zgradb, v nakupovalnih središčih, v poslovnih zgradbah, na letališčih …). Ker so bazne postaje nameščene bližje uporabnikom, se njihova oddajna moč zmanjšuje. Izhodne moči baznih postaj v poslovnih  zgradbah dosegajo le desetino moči običajnih postaj. Te moči pa niso večje od moči mobilnega telefona.

Signal, ki ga oddaja bazna postaja, je usmerjen horizontalno proti obzorju v razmeroma  ozkih snopih v vertikalni ravnini. Tako sektorske antene bazne postaje zagotavljajo stik med bazno postajo in mobilnimi telefoni znotraj celice oziroma določenega geografskega območja. Posamezne celice so razdeljene v sektorje (smeri v prostoru). Vsak sektor pokriva lastna antena – t. i. sektorska antena. Te antene sprejemajo in oddajajo signale samo v določeni smeri prostora.  Sektorske antene oddajajo samo pod kotom 65 o vodoravno in do 15 o navpično. Zunaj tega kota se oddajna moč zmanjša za polovico. Neposredno pod anteno ter za njo in nad njo je moč nekajkrat nižja.

Znani so posamezni primeri, da neprimerno postavljena bazna postaja preseže predpisane mejne vrednosti. Le-te so lahko presežene, če se človek približa značilni, polno obremenjeni, usmerjeni sektorski anteni bazne postaje v njeni višini na manj kot 10 m. Mejne vrednosti za poklicno izpostavljene ljudi pa so lahko presežene, če se delavec zadržuje v krogu treh metrov od antene. To velja samo, če je v višini antene, to pa je tako rekoč nemogoče, saj so antene navadno nameščene na visokih stolpih ali strehah visokih zgradb in je ljudem dostop v njihovo neposredno bližino onemogočen. Zunaj glavnega snopa antene so sevalne obremenitve precej pod dopustnimi mejnimi vrednostmi.

Na vrh

4.4. Kako se VF sevanja uporabljajo v medicini?

Slikanje z magnetno resonanco (MRI) je tehnika, s pomočjo katere je mogoče pridobiti tridimenzionalno sliko notranjosti človeškega telesa. Za uspešno slikanje je potrebno pacienta namestiti v zelo močno statično magnetno polje, ki znotraj MR naprave dosega 1,5 T in več, saj je kakovost slike odvisna prav od jakosti tega polja. Poleg statičnega magnetnega polja je za vzbujanje atomov med slikanjem potreben tudi kratek impulz močnega visokofrekvenčnega EMS (10 – 400 MHz), katerega moč lahko dosega do 35 kW v impulzu, uporabljajo pa se tudi dodatna gradientna magnetna polja, ki sicer sama po sebi niso močna (do 40 mT), a se sorazmerno hitro vklapljajo in izklapljajo (frekvenca do nekaj kHz).

Sevalne obremenitve – magnetno polje

Interakcija med EMS, ki so prisotna med MR slikanjem, in človekom je kompleksna, saj je človek izpostavljen kar trem različnim komponentam EMS: statičnemu magnetnemu polju, pulzirajočemu gradientnemu magnetnemu polju ter pulzirajočemu visokofrekvenčnemu elektromagnetnemu sevanju.

Magnetno polje se v človeku širi enako kot v praznem prostoru, z razliko od visokofrekvenčnega EMS, na širjenje katerega bistveno vpliva človeško telo.

Znotraj naprave za MR slikanje je stalno prisotno močno statično magnetno polje, ki glede na tip naprave zavzema vrednosti med 1,5 in 5 T. Za primerjavo - zemeljsko magnetno polje znaša približno 30 – 60 μT, priporočena mejna vrednost za statično magnetno polje glede na smernice ICNIRP pa je 200 mT. Magnetno polje v okolici naprave upada s kvadratom oddaljenosti, torej sorazmerno hitro. Statično magnetno polje ne povzroča znanih škodljivih bioloških učinkov na človeško telo, znani pa so nekateri biološki učinki, ki pa nimajo škodljivih posledic. Tako se v močnem magnetnem polju nekatere molekule in celice zavrtijo. To velja za celice ali molekule z dia in paramaganetnimi lastnostmi, kot na primer hemoglobinom, kolagenom, fibrinom in podobno. V močnem magnetnem polju deluje na gibajoče ione v žilah elektrodinamična sila. Ta sila povzroči nastanek električnega potenciala preko žile, kar poznamo kot Hallov pojav. Njegov stranski učinek  je zmanjšan pretok krvi, ki bi po ocenah znašal 5% za statično polje 10 T in 10% za statično polje 15 T. Na podlagi znane literature velja, da izpostavitve človeka statičnemu magnetnemu polju jakosti do 8 T ne povzročajo škodljivih bioloških učinkov.

Pojavijo pa se težava zaradi gradienta tega polja – njegovega upadanja z oddaljevanjem od MR naprave. Če se v gradientnem magnetnem polju premikamo, se torej magnetno polje znotraj telesa spreminja (pravzaprav je enako, kot da bi mirovali v spreminjajočem se magnetnem polju), zato se v nas inducira električni tok. Pri gibanju s hitrostjo le 0,5 m/s je sprememba polja približno 0,5 T/s in po izračunih se v človeškem telesu inducira tok z gostoto 100 do 200 mA/m2, kar presega priporočeno mejno vrednost smernic ICNIRP (40 mA/m2). Takšnemu premikanju v magnetnem polju so bolj kot sami pacienti izpostavljeni zaposleni, pacienti pa so znotraj naprave za MR slikanje med samim postopkom izpostavljeni pulzirajočim gradientnim magnetnim poljem. Ta znašajo približno 50 mT/m, preklapljajo pa se s hitrostjo 125 – 200 mT/m/ms. Sprememba polja znaša do 40 T/s. Prav tako kot premikanje v magnetnem polju tudi ta pulzirajoča gradientna magnetna polja povzročajo induciran tok v človeškem telesu. Numerični izračuni so pokazali, koliko znašajo največje vrednosti gostote toka zaradi gradientnega polja med MR slikanjem. Dosežejo vrednosti do 1500 mA/m2, kar je precej več od priporočenih mejnih vrednosti smernic ICNIRP (2 mA/m2). Takšne gostote induciranega toka povzročajo biološke učinke (stimulacija perifernih živcev), vendar številne raziskave o tem niso pokazale na možne škodljive učinke na človeški organizem.

Pacient, ki se med MR slikanjem nahaja v MR napravi, je izpostavljen kratkim visokofrekvenčnim impulzom, zato se del energije visokofrekvenčnih impulzov absorbira v človeškem telesu. Izračunane vrednosti SAR znašajo do 4 W/kg. Številne raziskave so pokazale, da se v človeškem telesu med slikanjem temperatura ne poveča za več kot 1°C, kolikor znaša največje dovoljeno povečanje temperature zaradi izpostavljenosti visokofrekvenčnim EMS.

Visokofrekvenčna EMS slabijo kovinski deli naprave in zelo hitro upadajo, tako da je tik ob zunanjosti naprave že več kot 1000-krat manjše kot v sredini, zato je medicinsko osebje med slikanjem minimalno izpostavljeno visokofrekvenčnim EMS.

Med vsemi napravami, obravnavanimi v tej zloženki, izstopa naprava za MR slikanje. V njej so tako priporočene mejne vrednosti za statično magnetno polje, gostoto induciranega toka ter tudi mejne vrednosti za visokofrekvenčno EMS presežene. Vendar se v napravi za MR slikanje nahaja samo pacient, v primeru aplikacij v medicini pa je pomembno upoštevati, kolikšna je korist zaradi izvedbe nekega postopka v primerjavi s potencialno škodljivostjo. Prav pri MR slikanju je pomembno, da dosedanje raziskave o vplivih MR slikanja na zdravje niso pokazale na škodljive vplive na zdravje, za razliko od drugih slikovnih metod v medicini (CT, rentgen), kjer so ob večkratni ponovitvi dokazani škodljivi učinki. Ob ustreznem znanju in usposobljenosti osebja, ki izvaja preiskavo, zato metoda MR slikanja v medicini velja za varno.

V medicini se uporabljajo tudi visokofrekvenčni generatorji srednjih moči do 500 W in standardiziranih frekvenc za dosego pozitivnih fizioterapevtskih učinkov. Zato jih imamo za namenske vire, ki v svojo okolico sevajo poleg koristnih za pacienta, tudi parazitna elektromagnetna polja navzočim operaterjem. Medicinske terapevtske naprave so razporejene v dve skupini, in sicer za kratkovalovno terapijo s frekvencami 3 do 300 MHz in za mikrovalovno terapijo s frekvencami 300 MHz do 30 GHz. Najpogosteje se uporabljajo delovne frekvence v kratkovalovnem območju 13,56 MHz in 27,12 MHz ter v mikrovalovnem 2450 MHz.

 

Tabela. Izmerjene vrednosti poljskih jakosti v fizioterapiji

Vir EMS

oddajna moč (kW)

frekvenca

(MHz)

oddaljenost

(m)

višina

(m)

električno polje E (V/m)

magnetno polje H (A/m)

kratkovalovna terapija

0,4

27

1

0,2

1,5

80-500

900

0,2-0,5

3

mikrovalovna

terapija

0,5

2450

1

0,2

1,5

170

220

2

2,5

Na vrh