javcoast.com

6.1. Ali so študije na uporabnikih mobilnih telefonov pokazale na povečano tveganje za pojav raka?

Študije na uporabnikih, ki so mobilni telefon uporabljali manj kot deset let, niso pokazale povečanega tveganja za razvoj tumorja na možganih. Vendar pa je zaradi razmeroma kratke dobe uporabe mobilne telefonije in njene razširjenosti težko preučevati tveganja, povezana z dolgotrajno uporabo, v obliki študij na uporabnikih. Le malo uporabnikov mobilni telefon uporablja dlje kot deset let. Zato je težko postreči s trdnimi ugotovitvami v zvezi z več kot desetletno uporabo mobilnega telefona. Poleg tega je ocenjena uporaba v preteklosti negotova, udeležence študij pa je težko najti.

Najnovejši podatki, objavljeni v zadnjih letih, niso izključili obstoja majhnega porasta tveganja a pojav raka. Novejše študije na ljudeh so prinesle izsledke, ki govorijo proti povezavi med izpostavljenostjo VF EMS oddajnikov in tveganjem pojava otroške levkemije. Izpostavljenost novim virom, kot so bazne postaje  mobilne telefonije, bazne postaje brezžičnih telefonov ali brezžičnih omrežij so praviloma nižje od tistih, ki so jih upoštevali v študijah oddajnikov. Zato se zdi, da ni nujno potrebno takoj izvesti dodatih  študij, povezanih s temi viri. Študije o uporabi mobilnih ali brezžičnih telefonov pri otrocih in mladostnih so se šele začele izvajati (MobiKids- www.mbkds.net).

Izsledki novih študij se v glavnem ujemajo z izsledki predhodnih študij ter jih je mogoče uvrstiti v vrsto izsledkov, ki govorijo o tem, da VF EMS mobilnih telefonov pri laboratorijskih živalih niso bila kancerogena.

Znanstveniki preučujejo tudi različne biološke učinke v celičnih kulturah, ki jih izpostavljajo VF EMS. Uporabljajo vrsto različnih tipov celic in okoliščin izpostavljenosti z različnimi rezultati. Pri VF EMS, ki povzročajo absorpcijo energije, nižjo od mejnih vrednosti za glavo (2 W na kilogram tkiva), in vitro študije niso pokazale ponovljivih učinkov, s katerimi bi lahko pojasnili kancerogenost v živih sistemih.

Na podlagi treh neodvisnih ravni dokazov (epdemioloških, in vivo ter in vitro študij) je mogoče zaključiti, da ni verjetno, da bi izpostavljenost EMS pri jakostih, ki so nižje od mednarodno veljavnih mejnih vrednosti, povečevala tveganje za pojav raka pri ljudeh. Obstaja seveda nekaj rezultatov raziskav, ki kažejo, da EMS lahko povzročajo biološke učinke pri  dolgotrajni izpostavljenosti tudi pod temi mejnimi vrednostmi. To pa še ne pomeni, da ti zapozneli učinki lahko vodijo do bolezni ali poškodb.

Najnovejše epidemiološke študije ne kažejo na povečano tveganje za nastanek raka zaradi uporabe mobilnih telefonov, vendar je opazovalno obdobje za zanesljive zaključke še prekratko. Zato ne gre zanemariti trajanja latentne dobe, to je časa od prve izpostavljenosti do nastanka bolezni, to pa pomeni, da tveganje takoj po izpostavljenosti in nekaj let po njej ni povečano, da pa se lahko poveča po dovolj dolgi latentni dobi; ta pa je za različne tumorje in različno trajanje izpostavljenosti različno dolga.

Številne študije na živalih, ki so jih izpostavljali VF EMS, podobnim tistim, ki nastajajo pri uporabi mobilnega telefona, tudi niso potrdile teze, da bi lahko VF EMS povzročala raka na možganih ali pospeševala njegov razvoj. Ob tem se zastavlja tudi vprašanje, ali lahko uporaba brezžičnih tehnologij predstavlja povečano tveganje za zdravje pri otrocih in mladostnikih v fazi njihovega hitrega psihofizičnega razvoja. Jasnega odgovora ni, saj ključne raziskave še potekajo.

Konsenz stroke je strnjen v sklepu Znanstvenega odbora za identifikacijo zdravstvenih tveganj v okviru Evropske komisije (SCENIHR), ki pravi, da pregled najpomembnejših razpoložljivih znanstvenih raziskav ne daje prepričljive podlage za sklep, da bi lahko  EMS negativno vplivala na zdravje ljudi ali povzročala oziroma pospeševala razvoj raka.

Na vrh

6.2. Kaj kažejo izsledki študije INTERPHONE ?

Mednarodna študija Interphone, ki združuje serijo multinacionalnih študij primerov s kontrolami iz trinajstih držav, je v sklepni fazi. Njen  namen je ugotoviti, ali kronična izpostavljenost sevanjem mobilnih telefonov predstavlja tveganje za pojav raka (akustični nevrom, gliom, meningiom in tumor obušesne žleze) v vratu in glavi. Študijo koordinira Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC). V globalno epidemiološko raziskavo je vključenih 2765 primerov glioma, 2425 primerov meningeoma, 1121 primerov akustičnega nevroma, 109 primerov malignega tumorja na obušesni žlezi ter 7658 kontrolnih primerov. To je do sedaj daleč najobsežnejša epidemiološka študija omenjenih tumorjev doslej. Nekatere udeležene države so že objavile izsledke nacionalnih analiz, povezave med uporabo mobilnih telefonov in tveganjem za  pojav specifičnih oblik tumorja. Pri večini študij je razmerje obetov, povezano s tem, ali je bil posameznik kdaj reden uporabnik mobilnega telefona, nižje od 1. Ta rezultat pričakovano kaže na metodološke omejitve raziskav.

Pri gliomih izsledki sicer variirajo glede na čas od začetka uporabe in trajanje vsakodnevne uporabe telefona, vendar pa je število uporabnikov v posameznih državah majhno in so izsledki zato primerljivi. Lahkola s sodelavci je pokazal na bistveno povečano tveganje glioma pri osebah, ki so mobilni telefon uporabljale 10 let in več, na tisti strani glave, kjer so držale telefon. Ta ugotovitev je lahko bodisi vzročna ali posledica eksperimentalnih napak. Vpliv dolgotrajnejše uporabe je težko oceniti, saj je v raziskavi sodelovalo le malo ljudi, ki so mobilni telefon uporabljali več kot deset let.

Študije, izvedene v okviru Interphone, so prinesle le malo pozitivnih rezultatov o povečanem tveganju meningioma in akustičnega nevroma. Število dolgoletnih uporabnikov ter tistih, ki zelo pogosto uporabljajo mobilni telefon, je bilo v tem primeru celo manjše kot pri gliomu. Zato je težko podati dokončne sklepe o morebitni povezavi med uporabo mobilnih telefonov in tveganjem za pojav teh tumorjev. Pregled podatkov iz nordijskih držav ni pokazal povečanega tveganja meningioma kot posledice dolgoletne ali pogoste uporabe telefona, pokazal pa je pomembno povečano tveganje akustičnega nevroma po deset in več letih uporabe telefona na strani tumorja (razmerje obetov 3,9 [interval zaupanja 0,9-6,5]). Tudi tu avtorji zaključujejo, da je ta ugotovitev lahko posledica eksperimentalnih napak in majhnega števila primerov.

Porasta tveganja tumorjev v predelu obušesne žleze ni bilo opaziti pri nobeni od opazovanih izpostavljenosti. V kombinirani analizi podatkov je Lönn s sodelavci opazil neznačilno povečano tveganje benignih tumorjev pri ipsilateralni uporabi več kot deset let, medtem ko pa je bilo manjše tveganje ugotovljeno pri kontralateralni uporabi, kar pa je lahko posledica različnih odzivov posameznikov v kontrolni in izpostavljeni skupini.

Sadetski s sodelavci je v študiji, v kateri so bile vključene osebe, ki so poročale o bistveno pogostejši uporabi mobilnega telefona, pokazala na možnost povezave med pogosto uporabo mobilnega telefona in tveganjem za pojav tumorjev v predelu obušesne žleze. Za oceno tveganja so potrebne dodatne raziskave glede tovrstne povezave, z daljšimi latentnimi obdobji in velikim številom oseb, ki zelo pogosto uporabljajo mobilni telefon.

Poleg objavljenih raziskav, ki so bile izvedene v okviru mednarodne študije »Interphone«, je bilo o vplivu mobilnih telefonov na zdravje objavljenih precej drugih študij s strani raziskovalcev iz Skandinavije.

Niz raziskav je izvedel Hardell s sodelavci o vplivu uporabe mobilnega telefona na nastanek možganskega raka in ugotovil, da uporaba mobilnega telefona na eni strani glave predstavlja 2,5-krat (interval zaupanja 0,9-4,5]) večje tveganje nastanka možganskega tumorja v tistem delu možganov, kjer se energija sevanja najbolj absorbira. Avtorji so ocenili, da je uporaba analognih mobilnih telefonov povezana z večjim tveganjem nastanka malignih možganskih tumorjev na strani, na kateri je bil uporabljen telefon.  Kasneje je Hardell s sodelavci ugotovil 3-krat večje tveganje (razmerje obetov 3,6 [1,7-7,5]) za razvoj glioma pri uporabnikih, ki so prvič začeli uporabljati mobilni telefon pred več kot 10.leti.

Vendar druge študije niso ugotovile povezave med gliomom in trajanjem uporabe ali kumulativno izpostavljenostjo.

 

Han s sodelavci je v primerjalni analizi 11 študij ugotovil, da večina študij ni ugotovila povezave med razvojem akustičnega nevroma in uporabo telefona. V primerjalni analizi 3 pozitivnih študij so avtorji ugotovili 2,4-krat povečano tveganje za pojav ipsilateralnega akustičnega nevroma pri več kot 10. letni uporabi telefona. Nedvomno je ugotavljanje dejavnikov tveganja za pojav akustičnega nevroma velik izziv zaradi dolge latentne dobe. Avtorji zaključujejo, da je glavna slabost retrospektivnih študij pomanjkanje natančnih podatkov o sevalnih obremenitvah posameznikov zaradi uporabe mobilnih telefonov in drugih verodostojnih podatkov, ki se nanašajo čas pogovorov, način uporabe telefona in ugotavljanje drugih ključnih dejavnikov tveganja, ki lahko vplivajo na pojav raka.

Že sami raziskovalci se strinjajo, da je zmanjšano tveganje za gliom in meningiom, ki ga izkazuje študija Interphone, po vsej verjetnosti posledica pristranskosti sodelujočih ali drugih sistemskih napak študije. V študiji so posamezniki svojo izpostavljenost namreč opisovali s pomočjo intervjujev in anket za predhodno večletno (tudi do 10 let) obdobje, kar pa je lahko zelo nenatančno ali celo pristransko zaradi trenutnega zdravstvenega stanja. Izkazane slabosti študije zmanjšujejo zaupanje in postavljajo pod vprašaj tudi zaključke študije, da ni izkazanega povečanega tveganja za nastanek glioma in meningioma tudi pri dolgotrajni uporabi mobilnega telefona.

Obenem je potrebno opozoriti, da so se izhodišča za študija oblikovala pred več kot 10 leti in po takratni definiciji intenzivni uporabniki to danes niso več. Povprečno trajanje uporabe mobilnega telefona sodelujočih v študiji je znašalo 100 ur, mesečno pa med 2 in 2,5 ure. Tudi meja za največje uporabnike mobilne telefonije (1640 ur v življenju) predstavlja le približno polurno uporabo mobilnega telefona na dan v 10 letih. Danes je uporaba mobilnih telefonov veliko bolj razširjena, še posebej med mladimi. Res pa je, da so SAR vrednosti, ki jih danes dosegajo mobilni telefoni, 2 do 5 krat nižje od mobilnih telefonov izpred 10 – 15 let, vse več pa se danes poslužujemo drugih oblik uporabe mobilnih telefonov (tekstovna sporočila, elektronska pošta), zaradi česar so tudi izpostavljenosti uporabnikov manjše.

Študija Interphone ni pokazala na povečano tveganje za možganske tumorje. Vendar podatki za najbolj izpostavljene posameznike ter spremenjeni vzorci uporabe mobilnih telefonov v obdobju po študiji Interphone, še posebej med mladimi, kličejo po nadaljnjih raziskavah o tveganju za nastanek možganskega raka in uporabi mobilnega telefona.

Absorpcija VF sevanj mobilnih telefonov je osredotočena na majhen predel glave v bližini slušalke. Izpostavljenost je različna glede na to, na kateri strani glave uporabnik drži slušalko.

Študije primerov analizirajo uporabo mobilnih telefonov pri skupini obolelih za tumorji v glavi s podobno “kontrolno” skupino brez teh tumorjev. Nekateri pacienti, ki so jih spraševali, na kateri strani glave so navadno držali slušalko, so se tega težko spomnili in čisto mogoče je, da je na njihov odgovor vplivalo dejstvo, na kateri strani se je pojavil tumor. Zdrave osebe v kontrolni skupini s tem niso obremenjene, saj ne vedo, katera stran glave bo upoštevana pri analizi. Ta problem so opredelili že v sami prvi tovrstni študiji, ki je pokazala na povečano tveganje na strani uporabe telefona in zmanjšano tveganje na nasprotni strani, čeprav do zmanjšanega tveganja na nasprotni strani v primerjavi s kontrolno skupino ne bi smelo priti.  To so ugotovili v eni od študij, vendar pa v tem konkretnem primeru niso našli povezave med povečano izpostavljenostjo in povečanim tveganjem na strani uporabe telefona. Odprto ostaja vprašanje, ali so izsledki študij, ki poročajo o povečanem tveganju pojava tumorja na strani uporabe telefona izključno posledica motečih dejavnikov ali tudi dejanskih učinkov.

Številne študije so preučevale potencialno tveganje za pojav raka zaradi izpostavljenosti VF sevanjem radiodifuznih oddajnikov. V večini primerov ni bilo mogoče narediti sklepov, v nekaterih primerih pa se je pokazalo povečano tveganje za pojav levkemije pri otrocih, ki so živeli v bližini močnih televizijskih in radijskih oddajnikov.  Dve izmed študij primerov (case-control) sta bili v letih 2007 in 2008 opravljeni v Koreji oz. v Nemčiji. Korejska študija je pokazala povečano število primerov otroške levkemije v oddaljenosti do 2 km od srednjevalovnih oddajnikov, ni pa pokazala soodvisnosti med ocenjeno poljsko jakostjo in porastom levkemije. 

Na vrh

6.3. Ali so laboratorijske študije na živalih pokazale na povečano tveganje za pojav raka?

Znanstveniki na celičnih kulturah raziskujejo različne biološke učinke, vendar doslej v primeru VF EMS mobilnih telefonov, ki delujejo v okviru priporočenih mejnih vrednosti, niso našli nobenih mehanizmov, ki bi lahko povzročili raka. Študije na živalih, ki so preučevale, ali lahko VF EMS povzročajo nastanek raka, spodbujajo razvoj substanc, ki povzročajo raka  ali pospešijo razvoj tumorjev, ob ponovitvi  niso podale doslednih rezultatov. V najnovejših študijah so uporabljali višje poljske moči kot pri predhodnih, vendar tudi te niso pokazale povezave. V splošnem lahko ugotovimo, da so raziskave vpliva VF EMS na rast celic v laboratoriju dale le malo izsledkov o vplivih na zdravje. To velja za primere, ko je bila izpostavljenost precej nižja od jakosti, potrebne za segrevanje tkiva. Nekatere študije so našle nekaj učinkov na DNK pri nivojih v bližini mejnih vrednosti, vendar pa študije med seboj niso skladne, pomen zabeleženih učinkov pa ostaja nejasen.

Na podlagi obstoječih in vitro raziskav ne moremo sklepati,  da visokofrekvenčna sevanja lahko poškodujejo celice pri jakostih, ki ne povzročajo zaznavnega dviga temperaure (t.i. netermični učinki). Poleg tega in vitro študije genotoksičnosti niso ugotovile, da bi izpostavljenost visokofrekvečnim sevanjem lahko poškodovala DNK.

Na drugi strani obstaja tudi nekaj podatkov o netermičnih učinkih in vitro kot posledici absorpcije visokofrekvenčnih EMS pri jakostih, pri katerih ne opazimo povišanja telesne temperature. Ti učinki vključujejo spremembe v električni aktivnosti možganov, spremembe v aktivnostih encimov ter spremembe v prenosu kalcijevih ionov prek celične membrane. Vendar noben rezultat teh študij ni bil neodvisno ponovljen, zato za nobenega ne moremo trditi, da je povezan s  tveganjem za človekovo zdravje.

Tudi izvedene in vivo študije ne nudijo podlage za sklep, da bi visokofrekvenčna EMS lahko povzročala raka, stopnjevala učinke znanih kancerogenov ali pospeševala razvoj tumorjev. V nekaterih študijah so uporabili tudi višje poljske jakosti izpostavljenosti, vendar učinkov na razvoj tumorjev vseeno niso opazili (ICNIRP 2009).

Na vrh

6.4. Ali so študije na celičnih kulturah pokazale na genetske učinke?

Številne študije so preučevale morebitne učinke na razvoj in genetske učinke ljudi. Te študije so nedvoumno pokazale, da VF sevanja lahko povzročijo prirojene napake, če je izpostavljenost dovolj visoka, da povzroči pomembno segrevanje tkiva; tovrstna izpostavljenost bi bila precej višja od varnostnih smernic. Pri nivojih izpostavljenosti, pri katerih ne prihaja do segrevanja, pa študije niso pokazale nedvoumnih rezultatov. 

Ena od novejših študij, opravljena na Danskem, je pokazala, da so sedemletni otroci, katerih matere so med nosečnostjo in po njej uporabljale mobilne telefone, imeli več vedenjskih težav kot  njihovi vrstniki.  Glede na to, da je bila izpostavljenost otrok zaradi materine uporabe mobilnega telefona med ali po nosečnosti izredno nizka, je malo verjetno, da bi bila izpostavljenost VF sevanjem lahko v kakršni koli povezavi z omenjenim opažanjem. Vendar pa povezava za zdaj še ostaja nepojasnjena. Novejše študije do preučevale morebitne učinke VF sevanj na živali v trebuhu pri nivojih izpostavljenostih, značilnih za mobilno telefonijo. Vendar pa zaradi metodoloških omejitev ni mogoče izvesti nobenih sklepov o tem.

Dve študiji sta preučevali plodnost norveških vojakov/mornarjev, ki so bili izpostavljeni VF sevanjem. Ena od študij je pridobivala podatke na podlagi vprašalnikov o zdravstvenih težavah, med njimi je bila tudi plodnost, ter oceno strokovnjakov glede izpostavljenosti VF sevanjem. Najpogosteje so o težavah s plodnostjo poročali moški, ki so delali pri oddajniških sistemih in z radarji, pri katerih je pričakovati večjo izpostavljenost. Vendar pa objektivne meritve plodnosti tega odstopanja niso potrdile. Druga študija je primerjala poročila o težavah s plodnostjo s poročili o izpostavljenostih in našla povezavo med njima. Dejstvo, da gre za poročanje samih udeležencev, precej zmanjšuje uporabnost študije in preprečuje sklepe o morebitni vzročni povezavi med plodnostjo in VF EMS.

Učinke VF EMS na plodnost moških in njihove reproduktivne organe so preučevale tudi številne druge študije. Vendar pa je zaradi metodoloških težav iz njih  težko potegniti kakršne koli sklepe.

Še vedno ni voljo utemeljenih dokazov o zdravstvenih učinkih.

Obstaja nekaj izsledkov, ki podpirajo tezo, da lahko magnetna polja omrežne frekvence (50 Hz) povzročajo raka pri ljudeh, vendar ti nikakor niso dokončni in nedvoumni. Ta teza temelji na študijah, ki so pokazale, da je verjetnost za razvoj levkemije pri otrocih, ki so živeli v bližini daljnovodov in bili izpostavljeni razmeroma močnim magnetnim poljem izjemno nizkih frekvenc (čeprav nižjim od mejnih vrednosti), 2x večja kot pri otrocih, ki so bili izpostavljeni šibkejšim poljem. Ti izsledki pa niso bili potrjeni ali pojasnjeni s poskusi na živalih in celičnih kulturah.

Na vrh

6.5. Ali lahko magnetna polja omrežne frekvence povečajo tveganje za pojav otroške levkemije in drugih oblik raka?

Posebno mesto zavzema otroška levkemija, saj je v tej povezavi magnetno polje klasificirano kot možen kancerogen. Vendar brez nedvoumnih dokazov kancerogenih vplivov pri odraslih ali verodostojnih razlag na podlagi eksperimentov na živalih ali izoliranih  celicah, epidemiološki dokazi niso dovolj trdni za sklep, da takšna polja povzročajo levkemijo pri otrocih.

Vsi pregledi znanstvene literature so pokazali, da izpostavljenost nizkofrekvenčnim EMS, katerih jakosti so nižje od smernic, ki jih je postavila ICNIRP (1998), nima ugotovljenih škodljivih posledic za zdravje. Pole tega so raziskovlaci ugotovili zelo šibek dokaz, da nizkofrekvenčna EMS lahko povzročajo nevrodegenerativne bolezni, kakršni sta Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen, obstaja pa trden dokaz, da pri delavcih, zaposlenih v elektrogospodarstvu (prenos in distribucija električne energije) in industriji, obstaja povečano tveganje nastanka amiotropične lateralne skleroze. Vendar pa je v poročilu omenjena tudi možnost, da je lahko to posledica povečanega tveganja zaradi električnih šokov.

Omenjeni pregledi so pokazali, da obstaja določena konsistenca glede epidemioloških študij otroške levkemije, to pa kaže na možnost povečanega tveganja obolevanja otrok, ki so izpostavljeni magnetnim poljem srednje vrednosti (okrog 0,3 – 0,4 mT). IARC je kot specializirana agencija za preučevanje tveganje pojava raka v okviru SZO formalno obravnavala te podatke ter na podlagi epidemioloških študij na otrocih uvrstila nizkofrekvenčna magnetna polja med »mogoče kancerogeno za ljudi«. Pomen in posledice te uvrstitve so razloženi v zloženki (#263) o nizkofrekvenčnih EMS in raku, ki jo je pripravila SZO (WHO, 2001).

»Mogoče kancerogeno za ljudi« je klasifikacija, ki označuje snov, za katero velja, da obstajajo pomanjkljivi dokazi o kancerogenosti pri ljudeh in manj kot zadostni dokazi o kancerogenosti pri živalih. Ta klasifikacija je najšibkejša med tremi kategorijami (»kancerogeno za ljudi«, »verjetno kancerogeno za ljudi« in »mogoče kancerogeno za ljudi«), ki jih IARC uporablja za klasifikacijo potencialnih kancerogenih snovi na podlagi objavljenih znanstvenih dokazov.

Zakonodajna politika za snovi, ki so klasificirane kot mogoče kancerogeni za ljudi, se razlikuje glede na posamezne države in snovi. Posledica ocene in klasifikacije kancerogenosti snovi, ki jo izvaja IARC, ni samodejno regulatoren odziv. Izpušni plini in kava so klasificirani kot možni kancerogeni, vendar je vidnejši odziv vlad opazen le v prizadevanju za zmanjšanje izpušnih plinov, ni pa bilo opaziti prizadevanj za omejitev uživanja kave.

Tabela navaja primere običajnih fizikalnih in kemičnih snovi, ki jih je Mednarodna agencija za raziskovanje raka IARC klasificirala glede na kancerogenost pri ljudeh. Več o tem si lahko ogledate na spletni strani IARC (glej: http://monographs.iarc.fr).

 

Klasifikacija

Primeri snovi

1 Kancerogeno za ljudi

(navadno podprto z močnimi dokazi o kancerogenosti za ljudi)

azbest

alkoholne pijače

benzol

iperit

radon

ultravijolična svetloba (UV)

tobak (pri aktivnih in pasivnih kadilcih)

ionizirno sevanje (žarki X in gama)

2a Verjetno kancerogeno za ljudi

(navadno podprto z močnimi dokazi o kancerogenosti pri živalih)

kreozoti

izpušni plin dizelskega goriva

formaldehid

PCB

2b Mogoče kancerogeno za ljudi

(navadno podprto z izsledki o kancerogenosti pri ljudeh, ki so sicer kredibilni, za katere pa ni mogoče izključiti drugih razlag.

kava

(EMS) nizkofrekvenčna magnetna polja

izpušni plin bencina

steklena volna

stiren

 

Tabela: Primer razvrščanja rakotvornih snovi upoštevaje mednarodno agencijo za raziskovanje raka (IARC)

Kot odziv na naraščajočo zaskrbljenost javnosti zaradi zdravstvenih učinkov izpostavljenosti EMS so številne države še pred oceno IARC pripravile lastne znanstvene preglede literature. Delovna skupina, ki je raziskovala tematiko za ameriški Nacionalni inštitut za zdravstveno ekologijo (NIEHS, 1998), je nizkofrekvenčna magnetna polja uvrstila med možne kancerogene za ljudi. Ameriška vladna agencija je zato priporočila »pasivne sistemske ukrepe«, med te pa sodijo kontinuirano obveščanje in izobraževanje javnosti ter spodbujanje podjetij za prenos in distribucijo električne energije, naj prostovoljno zmanjšajo izpostavljenost ljudi, kjer je to možno.

V Veliki Britaniji je svetovalna skupina za neionizirna sevanja poročala o problematiki EMS omrežne frekvence in o tveganju razvoja raka (AGNIR, 2001). Ugotovili so, da dokazi sicer še niso dovolj trdni, da bi upravičili trden sklep o tem, da EMS povzročajo levkemijo pri otrocih, obstaja pa možnost, da lahko intenzivna in dolgoročna izpostavljenost magnetnim poljem poveča to tveganje. Zdravstveni svet Nizozemske (2001), ki je glavni posvetovalni organ nizozemske vlage, je prišel do podobnih sklepov.

Na podlagi klasifikacije IARC je ICNIRP podala izjavo, v kateri je zapisala, da so izsledki, ki levkemijo pri otrocih povezujejo z nizkofrekvenčnimi EMS, niso dovolj močni, da bi priporočili spremembo svojih smernic (ICNIRP, 2001). Prav tako na podlagi klasifikacije IARC je odbor Evropske komisije priporočil upoštevanje  smernic ICNIRP (EC, 2001).

Kot odgovor na klasifikacijo IARC je SZO izdala brošuro (WHO, 2001). V njej navaja, da je še vedno mogoče, da je opaženo povezavo med izpostavljenostjo nizkofrekvenčnim magnetnim poljem in levkemijo pri otrocih mogoče pripisati drugim razlogom. Še posebej podrobno je treba preučiti problematiko identifikacije vplivnih dejavnikov pri epidemioloških študijah ter izpostavljenost drugim snovem. To bo najverjetneje predmet novih študij.

Vendar pa obstaja potreba po preučitvi učinkov na pojav raka pri otrocih, ker epidemiološke študije kažejo realno tveganje pri 50-Hz magnetnem polju vrednosti 0,3–0,4 mT. Kot odgovor na to je pametno uporabiti podatke pregleda AGNIR (2001), kjer so izračunali učinek na stopnje incidence za Anglijo in Wales. Na teh območjih vsako leto zabeležijo okrog 40 primerov levkemije (vseh vrst) pri mlajših od 15 let (statistični podatki za Veliko Britanijo za leto 1999). Britanska študija raka kaže, da je 0,4 % otrok izpostavljenih 0,4 mT ali več ter da bi bila ob domnevi, da je tveganje pri tem nivoju dvakrat večje, kljub temu bila dva primera, nadaljnja dva primera na leto pa je mogoče pripisati izpostavljenosti EMS.

Če predpostavimo, da bi bilo relativno tveganje zaradi pomanjkanja dejanskih rezultatov izpostavljenosti okrog 1,5, bi zabeležili 6–7 novih primerov levkemij na leto. Te ocene kažejo, da je sleherno presežno tveganje omejeno na zelo majhno število otrok, ki so bili izpostavljeni visokim jakostim polja. Če obstaja linearna povezava med izpostavljenostjo in učinkom, bi bile številke lahko nekoliko večje.«

Če torej epidemiološke študije razkrivajo realno tveganje, se pojavita vsako leto dva  otroka z levkemijo. Poleg tega opazimo, da glede na izkušnje britanske študije manj kot polovica otrok, ki so bili izpostavljeni poljem v višini 0,4 mT ali več, ni živela v neposredni bližini daljnovodov. Te izpostavljenosti so bile posledica oskrbe z elektriko v stanovanjih bodisi zaradi načina ožičenja bodisi zaradi uporabe električnih naprav.

Kaj je mogoče narediti glede znanstvene negotovosti na podlagi opredelitve IARC, ki EMS uvršča med možne kancerogene za ljudi? SZO priporoča sprejetje znanstveno utemeljenih smernic, kakršne so smernice ICNIRP, za zaščito zdravja ljudi pred znanimi tveganji zaradi nizkofrekvenčnih EMS. Poleg tega odgovorni organi posameznih držav lahko pretehtajo uporabo prostovoljnih preventivnih ukrepov, s katerimi bi zmanjšali izpostavljenosti EMS, dokler znanost ne bo sposobna ponuditi natančnejših informacij o možnosti povezave med izpostavljenostjo magnetnim poljem in porastom otroške levkemije.

Na vrh

6.6. Ali lahko izpostavljenost magnetnim poljem omrežne frekvence povzroči glavobole in druge zdravstvene učinke?

V zadnjih letih so se študije elektromagnetne hipersenzitivnosti usmerile na odkrivanje različnih možnih dejavnikov, ki bi lahko vplivali na počutje oseb, ki so tožile zaradi navedenih simptomov. Zdi se, da so ljudje, ki so poročali o elektromagnetni hipersenzitivnosti, imeli določene posebne osebnostne lastnosti, bili so bolj zaskrbljeni in bolj dojemljivi za stres ter so poročali o več drugih zdravstvenih težavah kot osebe iz primerjalnih skupin.

Povezava med izpostavljenostjo EMS ekstremno nizkih frekvenc in nekaterimi nevrodegenerativnimi boleznimi, kot je na primer Alzheimerjeva bolezen, še vedno ostaja nejasna, vendar pa nekateri podatki govorijo o tem, da bi ta povezava lahko obstajala.

Laboratorijske študije na živalih so preučevale morebitne vplive EMS ekstremno nizkih frekvenc na različne dele telesa. Čeprav so nekatere opazovale vplive na živčni sistem, razvoj živali in izločanje melatonina, so bili dokazi o tovrstnih učinkih šibki in dvoumni ter nezadostni za sklepanje o morebitnih tveganjih za človekovo zdravje. Novejše študije so pokazale na nekaj povezav med magnetnim poljem in možgansko aktivnostjo, vendar pa ne omogočajo dokončnih sklepov.

Študij na izoliranih celicah in tkivih (in-vitro študije) na področju ekstremno nizkih frekvenc in njihove morebitne vloge pri razvoju različnih bolezni (z izjemo raka) ni veliko. Razpoložljivi podatki kažejo na to, da izpostavljenost EMS sproži izločanje določenih proteinov, vendar pa je biološki pomen teh ugotovitev še vedno nejasen.  Obstaja potreba po in-vitro študijah, temelječih na hipotezah, ki bi preučevale posamezne specifične bolezni.

Znanstveniki niso našli nobene povezave med sevanji izjemno nizkih frekvenc in simptomi, kot so utrujenost, glavobol in motnje koncentracije. Za ugotavljanje drugih učinkov je potrebno izvesti študije na celičnih kulturah, ki bodo pokazale, ali in v kakšni meri EMS izjemno nizkih frekvenc vplivajo na celične komponente.  Za nekatere druge bolezni, na primer kardiovaskularne, novejše raziskave kažejo, da povezava z EMS izjemno nizkih frekvenc ni verjetna. Potrebne pa so nadaljnje raziskave vpliva teh sevanj na možgane in hrbtenjačo.

Nekateri ljudje se pritožujejo zaradi glavobolov, utrujenosti, vrtoglavice ali težav s koncentracijo. Te simptome pripisujejo izpostavljenosti VF sevanjem. Zaradi tega se je pojavila skrb, da so nekatere osebe bolj občutljive za EMS kot druge. To stanje nekateri poimenujejo z izrazom “elektromagnetna preobčutljivost” (EHS).

Dva do šest odstotkov prebivalstva se označuje kot posebej občutljive za EMS. Pripisujejo jim zbadanje in bolečine, glavobole, slabosti, depresije, motnje pri spanju, utrujenost ter celo krče in epileptične napade. Raziskovalcem doslej ni uspelo potrditi povezave med navajanimi simptomi in izpostavljenostjo EMS. Ugotovili pa so, da nekatere od omenjenih težav lahko povzročajo tudi drugi dejavniki iz okolja ali pa celo strah pred novimi tehnologijami. Nekatere študije so  pokazale, da odzivanja posameznikov v natančno nadzorovanih pogojih izpostavljenosti EMS niso dosledna. Prav tako ni nobenega znanega biološkega mehanizma, ki bi pojasnil preobčutljivost na EMS. Raziskave na tem področju so zelo težavne, saj so v možne odzive na EMS vpleteni številni drugi subjektivni odzivi, ki niso neposredno povezani z učinki EMS.

Čeprav so nekatere novejše študije pokazale na povezavo med izpostavljenostjo VF sevanjem in posameznimi simptomi, pa v celoti gledano ugotovitve niso dosledne. Zato še vedno velja sklep, da znanstvene študije niso dokazale vpliva VF sevanja na omenjene simptome.

Načini poročanja o navedenih simptomih se razlikujejo glede na to, ali se osebe zavedajo izpostavljenosti VF sevanjem ali ne. Osebe, ki vedo, da so izpostavljene VF sevanjem, ker npr. uporabljajo mobilni telefon ali živijo v bližini oddajnika, navadno poročajo o več simptomih, medtem ko dvojno slepe študije, pri katerih poskusne osebe niso vedele, ali so izpostavljene VF sevanjem ali ne, niso našle dosledne povezave med VF sevanji in simptomi.

Ti izsledki kažejo na “nocebo” učinek; to je učinek, ki ga povzroča pričakovanje ali prepričanje o tem, da je nekaj škodljivo (negativni placebo učinek).

Ni nobenih znanstvenih dokazov o tem, da bi ljudje – pripadniki tim. bolj občutljivih skupin prebivalcev – lahko zaznavali VF sevanja drugače  kot  naključno

Ker mobilni telefoni pridejo v stik z  glavo, obstaja skrb, da bi lahko negativno vplivali na možgane. Nekateri znanstveniki so opazili majhne, a kratkotrajne spremembe v delovanju možganov pri ljudeh, ki so bili izpostavljeni VF sevanjem. Vendar pa to še ne pomeni  tudi negativnih posledic.

Razen nekaj posamičnih izsledkov v sicer negativnih študijah ne obstajajo nobeni dokazi o tem, da bi kratkotrajna ali dolgotrajna izpostavljenost VF sevanjem pri nivojih, ki se pojavljajo v mobilni telefoniji, lahko vplivala na procese, povezane z razmišljanjem in spominsko dejavnostjo pri ljudeh ali živalih. Obstajajo nekateri dokazi o tem, da izpostavljenost VF sevanjem lahko vpliva na možgansko dejavnost ali na spanje, kar so pokazali testi, ki so posneli električne impulze v možganih ljudi (elektroencefalogram). Vendar pa so si nekateri izsledki med seboj nasprotujoči, zato so potrebne dodatne študije mehanizmov, ki bodo pojasnile morebitne učinke na spanje in dejavnost možganov.

Ni nikakršnih dokazov o tem, da bi izpostavljenost VF sevanjem pri nivojih, značilnih za mobilno telefonijo, lahko vplivala na sluh ali vid. Prav tako ni dokazov o tem, da bi tovrstna izpostavljenost lahko imela neposredne škodljive učinke na možgane in živčni sistem. Večina študij je pokazala, da izpostavljenost ne vpliva na celice možgan. Tiste, ki so pokazale učinke, niso našle povezave med odmerkom in odzivom, zato jih je potrebno neodvisno ponoviti ter ob tem uporabiti izboljšane metode. 

Številne študije na živalih so pokazale, da lahko razmeroma močna VF sevanja aktivirajo celice, ki obdajajo in podpirajo možganske celice, kar lahko pomeni nevrološke poškodbe. 

Glede na to, da zelo veliko otrok uporablja mobilne telefone, obstaja zaskrbljenost o vplivu VF EMS nanje. Nekateri se bojijo, da so otroci zaradi razvijajočega se živčnega sistema bolj občutljivi od odraslih. Njihovi možgani so bolj prevodni, njihove glave pa lahko absorbirajo več energije mobilnih telefonov. Poleg tega bodo osebe, ki so že kot otroci začele uporabljati mobilni telefon, v vsem življenju izpostavljene dlje kot tiste, ki so mobilni telefon začele uporabljati v odrasli dobi. Otroci so lahko izpostavljeni tudi drugim virom, na primer telefonom DECT. Le nekaj študij je preučevalo morebitne učinke VF sevanj na otroke, študij na odraslih pa ni mogoče samodejno prenesti na otroke. pa je problematično. Eno od področij, ki bi jih bilo potrebno raziskati, je vprašanje, ali VF EMS pri otrocih lahko povzroča tumorje na možganih.

Na vrh